Barva v črno-belem (O akvarelih v “Umetnosti padanja”)

Dramatičnost pripovedi ustvarijo premolki in glasbo pavze.

Kako bi tekla zgodba in torej čas v Umetnosti padanja, če črno-belih risb ne bi prekinjali akvareli? Bi bila to še vedno ista zgodba? Bilo bi kvečjemu isto nizanje podatkov kot nizanje gozdnih jagod na travno steblo, toda brez vonja, brez okusa, brez pričakovanja, brez sline, ki se nabira v ustih.

Vzemimo primer jagodastega čajnika.

TP_22

TP_23Glavna junakinja Ingrid pije čaj z novo cimro. Ne poznata se še, poskušata vzpostaviti nekakšen odnos, nerodni sta, ne vesta točno, kaj bi rekli … Zadrega. K sreči je na mizi čajnik, ena taka napihnjena jagoda, iz katere se kadi. Toda v črno-belih okvirčkih je čajnik le podatek, nekaj, o čemer lahko kaj pripomnimo ali pa ne. Čajnik v barvi pa je vse kaj drugega. Iz barvnega čajnika se kadi povsem drugače: para se širi, vije, vleče – čas teče. Jagoda je napihnjena in še bolj se napihuje, razpočila se bo, tako je rdeč, tako je trapast ta čajnik! Kako je trapasta ta moja cimra, kar nekaj se smeji, brez zveze, kdo pa sploh uporablja tak butast čajnik – v obliki jagode, lepo te prosim! – pojma nima, kar nekaj govori; medtem ko imam jaz resne probleme v življenju, ji njena mamica podarja jagodaste čajnike, da zdaj tako prijetno nedolžno pupca iz njih … Ste opazili prehod iz branja besedila in risbe, ki sta tam črno na belem, v branje med vrsticami in obarvanje beline? Bi bilo to mogoče, če čisto banalnemu prizoru ne bi sledil akvarel?

Barvni premori tudi dajejo pripovedi kontekst v smislu »medtem ko«, temu pa, kot v filmih, sledi približanje kamere na obraz protagonistke ali na dogajanje v prostoru, kjer se bo vsak čas zgodilo nekaj pomenljivega.

Na primer: Medtem ko je reka tiho in nemoteno tekla pod mostom, se je po cesti nad njo peljalo dekle, ki je za sabo puščalo varnost doma in se podajalo v negotovo prihodnost. Ali že vohate dramo?

Ali: Medtem ko je jata ptic selivk prečkala širno nebo nad blokom, je v enem od stanovanj potekala vaja benda. Povsem nedolžno, toda znašli smo se v zaprtem prostoru, v katerem je več oseb, nekdo nekaj reče ali malo po strani pogleda – kako bo to razumljeno, kakšna čustva bodo vzplamtela?

Brez akvarelov bi bilo tudi nemogoče tako preprosto, a hkrati tako povedno napeljati na bolj metafizična vprašanja, na primer: Kaj pomeni eno človeško življenje, ena človeška »drama« v primerjavi s silovito brezbrižnostjo narave do človeških frustracij?

TP_196

TP_197»Barva« iz akvarelov se tako nevidno preliva na črno-bele strani kot vezni tekst ali opombe pod črto. Nevsiljivo, toda vztrajno in nepovratno. Kako mile sugestije, kako lepi in globoki prepadi.

 

Dodaj odgovor