BLOGSEJEM, 3 del: Piškoti, nakar Brodeck …

… pol pa spet piškoti. 😀

Lani smo imeli kupljene. Na štantu, ko človek stoji in se meni z ljudmi, mašina, da paše tu in tam kaj sladkega. No, tako smo lani mimogrede od nek sčarali eno škatlo keksov. In ko so bili že tam, bi bilo nespodobno, da jih ne bi delili z ljudmi, ki pridejo pogledat knjige. Da ne bi kdo mislil, da je mularija primarno najbolj divja stranka za piškote – ni šans. Mularija se skrije atiju nekam v plašč in zariplo izdavi: ” … neeee, ne keksaaaa …” OK, stari moj, ne keksa, ni panike. Bo pa zame keks, ej. Kul je. No, k sreči pa pol ati reče: “Bom jaz keks.”

Letos zgodaj jeseni, ko se narava ravno odloča, da se bo zdaj pa slekla, me je spreletela blažja epifanija, kar se teh keksov in štanta tiče, namreč: “Kaj pa, če letos keksov ne bi kupili? Kaj pa, če bi si omogočili res ta prav ena a užitek in bi prosili Katjino mamo, da jih speče, ona ful keksov speče in res so dobri?”

Katjina mama je rekla ja, nakar smo ugotovili, da ni fajn, če so preveč pacasti keksi, ker so le knjige v prvem planu, pa da pol ni treba klicat že omenjenih založniških palčkov, da spucajo strani z očitnimi prstnimi odtisi. Mimogrede, javili so se s Saškega. Zliml, gnomič založniški senior, je sporočil, da seveda sledijo temule blogu, da vse bralke in bralce navdušeno pozdravljajo, da pa goreče protestirajo zoper moje popreproščanje njihovih mentalnih ustrojev, da namreč SPLOH niso često slabe volje, nasprotno, da so milega, naravnost lahkotnega duha, res pa je, in za tem baje stojijo z isto gorečnostjo kot za protestom, da težko prenašajo hecanje sem pa tja, ampak to zato, ker jim gre štrapaciranje tiskarske tinte tako zelo v nos – dobesedno. “S tinto se ravna preudarno, tiska naj se racionalno,” je dodal Zliml, “naše prvo je pravilo: pazi, da se ne bi preveč zlilo.” No, prosim.

Skratka, nazaj k piškotom. Mama Ivanka je pobrskala po svojih kuharskih bukvicah ter našla pet receptov za kekse, ki ustrezajo zahtevam in jim prikimavajo tudi založniški palčki. Napekla nam je pol prtljažnika, ampak dobesedno. Keksov je za do božiča, no ja, to bomo v bistvu še videli, prvi dan so namreč naleteli na sijajen sprejem publike. Nas pa tudi, priznam. Če pa ni boljšega, kot na štantu prodat kako knjigo in pojest kak keks! Včeraj popoldne, denimo, je prišla ena mlada gospodična s svojo mamo, odločno naravnala svoj korak na sred štanta, vzela v roke Rdečo Roso in rekla, tole bi. Imeli smo še par podpisanih izvodov, ki nam jih je Kate ljubeznivo podpisala za sejem, ko je bila oktobra v Ljubljani, in res ni boljšega občutka, kot ko se človeku zasvetijo oči v odgovor na vprašanje: “A bi podpisan izvod?” Potem je prišla pa ena mlada mama z mulčkom, kupila sta Ariola, ampak še bolje od tega je bilo, ko je Katja omenila janeževe upognjence. “A bi keks?” “Hm, kaj pa vem …. OOOOOO, janeževe upognjence imate! Obvezno, pa saj to je kot tista magdalenica, ko sem bila majhna, smo jih doma pekli …” No, to so te zgodbe, to so ti keksi. To je ta sejem. 😀

Ampak mama Ivanka se ni ustavila zgolj pri keksih. Ona šteka, da človeka na sejmu lahko tudi zazebe. Recimo v noge. In eto, tole nas je čakalo v zadnji škatli, skup s kartico z dobrimi željami za uspešen sejem:

Samo en dan je, ko izide zadnja knjiga sezone, ki zaokroži celoletno delo – tak dan je bil včeraj. Najprej je bil telefonski klic, nakar je v daljavi nekaj počilo, v bičevju zaregljalo … in prikazal se je mladi mož z vozičkom. O Brodeckovem poročilu, ki smo ga takoj zložili v gizdavi kup na začetku štanta, da ga vsak vidi, kajne, smo včeraj parkrat slišali osuplosti v smislu: “Pa saj to je pa res konkretna knjiga!”, “Izgleda kot prvovrstno darilo, jaz bom eno za svojega fanta.” (tole 2x), “Wow! Srajčko ima!! Kako je lepa srajčka!!!” (to pa ene 17x) Skratka, kmalu po izidu se je prikazal Matjaž, ki je nenevadno hitro zadobil res rdeča ušesa in res konkreten nasmešek. Mladeniču se je odvalil kamen od srca, res je garal za tole & ponosni smo nanj ko strela – bravo, stari! Brodeck je definitivno za naš format in velikost založbe totaln premet prek lastne sence, ampak s temi ljudmi in to tiskarno lahko po včerajšnjem dnevu rečemo samo: mamo to, ej. MAMO TO!!

Dodaj odgovor