Debata na temo Katarze – 28. 9.

Ko smo izbrali Luzovo Katarzo v svoj program izdaj prevodnih risoromanov, smo jo z zelo jasnim namenom. Naš cilj ni zgolj kovanje dobička s prodajo knjig – naj se nasmehnem že ob sami frazi -, naš namen je, če povem vljudno in sramežljivo nežno, spreminjati svet. Tu smo brechtovke, kar nas je: prav in natančno knjiga je orožje – in nujno jo je vzeti v roke. Edino orožje, ki ga, vsaj osebno, poznam, ki svet tudi dejansko spreminja na bolje. Milijon primerov obstaja. Naj navedem enega:

Naslovnica_KATARZA

gotovo je edinstvena vsaka knjiga, a Luzova Katarza je edinstvena še malo bolj; nihče drug na svetu namreč ne more na ta način pričevati o dogodku, ki je tako drastično zaznamoval ves svet in preokrenil tok zgodovine. Teroristični napad na Charlie Hebdo je bil eden tistih katastrofičnih trenutkov sodobnega časa, ki pomeni dogodek v badioujevskem smislu. Stvari niso več enake, pa naj govorimo o cinični sliki sveta “po”, ki jo povzema spodnja fotografija (ki še enkrat več pove več od besed), ali o zasebni, intimni grozi, ki jo preživlja ta konkretni posameznik, ki je odškrnil vrata in prvi vstopil v krvavi prostor omenjenega sveta “po”.

519770

Luzova knjiga vsekakor je intimna pripoved – in tega niti malo ne skriva, a kar govori, je dosti večje od neke zasebne bolečine; in točno od tu štarta ideja za debato, ki je tlela že od začetka, preden smo pri založbi sploh prejeli pozitivni odgovor od agenta, da so prevodne pravice za Katarzo za Slovenijo proste in jih lahko odkupimo. Ta skrajno individualizirani pogled nekoga, ki je dejansko osebno prizadet, saj je s posledicami napada vstopil v popolnoma novo življenje, o katerem še isto jutro ni imel pojma od pojma, je najbrž edini, ki more vzpostaviti generalizacijo stanja stvari, ne da bi slednja zvenela vulgarno.

katarza_notr-1-27

Luz: Katarza, str. 27.

Želeli smo, skratka, vzpodbuditi debato – o tem svetu po napadu, ki so mu žal sledili še drugi. O strahu, s katerim (ne) živimo po njem (na kandelabru tik ob bruseljski borzi se je, ko je pred njo še ležala zaplata cvetja, pojavil listek z nadvse jasnim, treznim sporočilom: “Meme pas peur.”), o mejah, ki so se dvignile in materializirale v britvicah na žičnatih ograjah, o mejah svobode govora in humorja, če slednje obstajajo (in kako izgledajo, tudi v praksi, konec koncev), o protestih zoper begunce, o farsi, imenovani ameriške predsedniške volitve, o parametrih, skratka, ki realno določajo vsakdanjost  – da, tudi tukaj in zdaj. Ali, pravzaprav, sploh še moremo  govorimo o katarzi – in ali je morda Katarza ena redkih relevantnih poti za to.

Vsi podatki o debati ter predhodno obvezno čtivo so tukaj. Dogodila se bo v sredo, 28. 9., ob 19h, v atriju ZRC na Novem trgu 2 v Ljubljani. Debatirali bodo filozofinja Alenka Zupančič, publicist in novinar Ervin Hladnik Milharčič ter filozof Luka Omladič, ki bo pogovor tudi vodil. Organiziramo jo skupaj s knjigarno AZIL in spada v okvir pred-dogodkov 4. mednarodnega festivala Stripolisfest. Če si sposodim verze iz ponarodele popevke, torej – ni še konec ne, to začetek je.

Vabljeni.

Dodaj odgovor