Debata.

16. januarja ob 19h pripravljamo javni pogovor.

To počnemo redko, nekako 1x do 2x na leto, v bistvu, čeravno se nam je že od začetka zdelo, da knjige, ki jih izdajamo, niso in ne morejo biti namenjene samim sebi, temveč da morajo nujno sprožiti razmislek, ki vodi v spremembe na bolje, in sicer tako pri bralstvu kot v širši družbi.

To programsko črto vlečemo ter pri njej vztrajamo od samega začetka – in vanjo se skrajno utemeljeno umeščajo tudi Sanje o olimpijadi. Ki niso zgolj, in to je ključno, v risoroman prestavljena življenjska zgodba somalijske tekačice, temveč živ in kompleksen izraz časa, v katerem živimo in v katerem so državljanske vojne, razrušene prestolnice, grožnje s smrtjo ter begunke in begunci dejstva, o katerih je nujno premišljati in govoriti, in sicer javno.

Samia Yusuf Omar služi ne le kot primer predane športnice, udeleženke olimpijskih iger, marveč tudi kot primer človeka, ki je, da bi sledila svojim sanjam in si, sama, omogočila človeka vredno življenje, morala postati begunka, in ki za to dejansko je, dobesedno, tvegala lastno življenje – in ga izgubila. Da živimo v svetu, kjer samie dnevno umirajo pred evropsko obalo, to stanje pa se kar nadaljuje ter se bo očitno v nedogled, medtem ko je na najdaljši meji naše države še vedno postavljena “tehnična ovira” s kot britev ostrimi rezili, je cinizem, ki nikakor ne sme ostati neproblematiziran. Rosa Luxemburg je imela prav, revolucionarno je, tudi v našem svetu, kjer nas dosti uživa luksuz, biti na toplem in dovolj dobro prehranjeni, nenehno opozarjati in govoriti o tem, kar se dogaja, ne dovoliti, da se pozabi ali potisne na stranski tir.

Če je revolucionarnost še pomembna, that is – založba seveda razume majhnost tovrstnih korakov, ki se komu morda zdijo celo neznatni in zato nepotrebni, spregledljivi. Tak pogled je gotovo legitimen, a mi se z njim ne strinjamo, nasprotno – v svoji temeljni usmeritvi verjamemo, da so nujno potrebni in da lahko vodijo do dejanskih sprememb, da torej knjiga in branje dejansko imata družbeno moč in sta orožje iz znane Brechtove krilatice. Tudi zato organiziramo uvodoma omenjeni pogovor.

Ki bo v torek, 16. 1., ob 19h v Vodnikovi domačiji v Šiški. Za izhodišče bomo vzeli Kleistove Sanje o olimpijadi in zgodbo Samie Yusuf Omar. Pomudili se bomo pri sami knjigi in s prevajalko Mojco Kranjc spregovorili o prevodu, nakar bomo v pogovoru razprli širše teme, med njimi v prvi vrsti begunsko problematiko ter stanje stvari v svetu tukaj in zdaj skozi to prizmo. Poskušali se bomo tudi neposredno povezati z Mogadišem, da bi z gostom, ki tam deluje od terorističnega napada s tovornjakom bombo oktobra lani, preverili, kakšne so razmere v mestu in v državi danes. V pogovoru bosta poleg prevajalke sodelovala še novinarja Ervin Hladnik Milharčič ter Igor E. Bergant, debata pa je mišljena dobsedno, torej kot izmenjava mnenj, zato publiko že zdaj vljudno vabimo tudi k izražanju stališč in postavljanju vprašanj.

Nam se zdi pomembno, da o tem govorimo, in zahvaljujemo se Vodnikovi domačiji, ki pogovoru omogoča platformo, ter vsem trem gostom, ki so se vsi takoj odzvali povabilu. Nameravali smo namreč temo načeti že na minulem knjižnem sejmu, a se nam je zdelo, da potrebuje mirnejše okolje, več časa in bolj poglobljen pristop, kot bi ga takrat lahko zagotovili tam.

Vabljeni!

 

Dodaj odgovor