Avgust je tu in avgusta ni boljšega kot z drevesa utrgana zrela figa. Seveda nekje na morju. In skoraj vedno je treba splezati na kamnito ograjo, se izogniti robidovju in drugemu šavju, stopiti na prste in stegniti roko … ja, fige so super! Zelo uporabni pa so tudi listi figovca – še posebej popularni so bili v umetnosti, kjer so jih uporabljali predvsem za zakrivanje genitalij.
Veliki zeleni listi figovca so z nami očitno že od stvarjenja, saj sta bila njihova prva uporabnika že Adam in Eva. V Genezi je zapisano, da sta bila ustvarjena gola, ko pa sta jedla od drevesa spoznanja »so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov«. Pred tem sta seveda jedla prepovedani sad spoznanja: jabolko. To je tudi razlog, da umetniki na slikah in kipih figove liste včasih nadomestijo z listi jablane (pa tudi kakšno drugo zelenje, npr. strateško usmerjena veja bližnjega grma, pride prav).
V umetnosti se zakrivanje intimnih delov pojavi z razširitvijo krščanstva v 1. stoletju. Predhodni grška in rimska antična umetnost figovih listov nista poznali. Lepa, realistično upodobljena gola telesa so v tem obdobju predstavljala fizično in umsko popolnost, predstavljala so svet bogov in ljudi, kjer ni bilo razlikovanja med svetim in posvetnim. Ljudje so bili tako bližje bogovom, bogovi ljudem. Dober primer je kip Spečega (pijanega?) satirja, spremljevalca boga Dioniza (323–330 pr. n. št.).
S krščanstvom golota postane simbol pohujšanja in grešnosti, figovi listi pa bolj ali manj stalni dodatek upodobitvam golih teles. Ker so grešna, se telesa z razkritimi intimnimi deli pojavljajo večinoma le v upodobitvah poslednje sodbe in pekla, kot je npr. na freski Luca Signorellija iz katedrale v Orvietu (1499–1504).
Figovi listi so postali še posebej popularni po razvpitem tridentinskem koncilu (končal se je leta 1563). Takrat so namreč cerkveni možje odločili, da je prepovedano upodabljanje golote (oz. vsega pohujšljivega) v cerkveni umetnosti. Figove liste in tudi različne vrste drugačnih 'zakrival' so doslikali številnim predhodnim upodobitvam, tudi Michelangelovi Poslednji sodbi v Sikstinski kapeli – tu so pohujšljivo goloto zakrili z nekakšnimi hlačami.
Dober primer vsega, kar se je dogajalo po koncilu je tudi Masacciova freska v cerkvi Santa Maria del Carmine v Firencah (1425). Figova lista, ki sta bila Adamu in Evi naslikana naknadno, so odstranili šele ob restavriranju v 80. letih 20. stoletja.
Da je bila golota v nekaterih krogih sporna že pred koncilom, nazorno pokaže zgodba Michelangelovega Davida. Zgledujoč se po antični umetnosti je Michelangelo izdelal kip lepega in popolnoma golega mladeniča. Leta 1504, ko so kip postavili pred Palazzo dei Priori v Firencah, so ljudje vanj metali kamenje. Davida so zaradi tega za dva meseca umaknili izpred oči ogorčene javnosti – toliko časa so namreč potrebovali, da so izdelali bakren pas s figovimi listi, ki so mu segali čez boke.
Odnos do upodabljanja golih teles se spremni šele z ponovnim odkrivanjem antike v 18. stoletju. Golota takrat postane spet bolj sprejemljiva, vendar ne vedno in ne povsod. Stoletje kasneje so namreč kopiji Davida, ki so jo razstavili v londonskem muzeju kraljice Viktorija in princa Alberta, izdelali pol metra velik figov list, ki se je natančno prilegal Davidovim genitalijam. Na kip so ga namestili z namenom, da bi pred pohujšanjem obvarovali tako kraljico Viktorijo kot tudi druge dame iz visoke družbe.
In če ta kratek pregled uporabe figovega lista v umetnosti zaključimo z Adamom iz Prototipa: naš Adam je zelo 'spodoben' že od samega začetka, saj figov list nosi že v raju. In šele ko kača pokuka podenj … no, šele takrat postanejo stvari pikantne!
