Grad iz tristo zidakov Peščenega gradu

GradGradicek2

Tisti dan, ko je Peščeni grad prispel iz tiskarne v velikih rjavih paketih, smo se po dolgem času zbrale na enem mestu. Ne iz enega, iz treh razlogov.

Najprej zato, da bi s skupnimi močmi znosile te rjave pakete s tristo izvodi na vrh stolpnice, od koder trenutno poteka distribucija v vaše nabiralnike in knjigarne. Ta del načrta ni povsem uspel, ne zato, ker knjige ne bi v brezhibni obliki prispele na pravo mesto, zatajile so skupne moči – iz tiskarne so jih dostavili zgodaj popoldan, me, zadržane zaradi udara virusov, dela in vožnje z drugih koncev Slovenije, pa prepozno. Namesto pridige o tem, kako smo skupinsko zamočile, nas je pričakala zelenjavna rižota. Ne čisto vzgojno, a v duhu prazničnega dogodka.

Drugi namen našega srečanja je bilo obeleženje izida. Prva knjiga založbe pač izide samo enkrat. Previdno si jo podajaš iz rok v roke, pogledaš vsak detajl, če je res na pravem mestu. Občuduješ skrite podrobnosti in težkaš vse te mesece dela cele ekipe, ki so vloženi na in med te platnice. Ah, in vonj po še sveži tiskarski barvi in papirju, prva naročila in prvi paketi v rjavem papirju, prevezani z vrvico.

“Zgradimo grad,” smo sklenile. Že nekaj časa nazaj, še poleti na morju, ko smo si strani iz Peščenega gradu podajale v branje še v raznobarvnih korekturah. In smo ga naredile:

KolazGradnjaGradu

Treba se je igrati. Veliko in zavzeto.

Tretji razlog našega druženja je bil dodobra umešan med moko, maslo in mandlje, o rezultatih tega omamnega gnetenja nameravamo še reči kakšno. Kmalu, zelo kmalu.

  • Objavljeno v: Blog

Dodaj odgovor