Življenje, uglašeno s sipkostjo peska

13

»Pogosto imam občutek, da se v življenju ne zanimamo za tisto, kar je res bistveno.«
― Pierre Oscar Levy, predgovor k Peščenemu gradu

Zdi se mi, da Peščenega gradu ni mogoče brati brez mezečega mrazenja, ki se stran za stranjo zažira globlje pod površje. Občutek, ki ga ni mogoče sprati še dolgo, v želodcu se meša z naslednjo skodelico vročega čaja, s katero skušamo poplakniti priokus po lastni minljivosti.

Peščena plaža, s katere ni mogoče pobegniti nazaj na celino. Peščena plaža, s katere nihče izmed junakov ne skuša plavati. Zakaj ne, pravzaprav?

Zdi se, da je osrednja tragika junakov Peščenega gradu njihova ujetost na plaži Gulpiyuri v španski Asturiji, kjer je avtor zgodbe Pierre Oscar Levy kot otrok preživljal družinske počitnice.

Vendar naključni počitnikarji niso ujeti samo na neki odročni peščeni plaži, ujeti so v času.

Ujeti smo v času, le da čas nas, ki se kot bralci nahajamo na zunanji strani platnic Peščenega gradu, teče na videz manj podivjano.

Verjamemo pač, da v našem dnevu, v sosledju vedno istih, na pol ritualiziranih in velikokrat banalnih opravkov, ni nič odločujočega. Nič dokončnega. Zazibani smo v iluzijo, da nam danes ni potrebno narediti nič zares pomembnega, saj je to vedno mogoče prestaviti na sipko iluzijo – jutri.

Peščeni grad, katerega počasi izpodjeda morje, je v Peetersovem in Levyem fantanstičnem svetu edina nesmiselna človeška kreacija, ki ostane, ko strnemo vse človeške banalnosti v en sam dan, ki je v bistvu eno celo življenje.

SatelitskiPosnetekPesceniGrad

»Vsakič, ko sem zapisal ime tega kraja, sem si v mislih že predstavljal dolg kader, ki bi se odprl s satelitskim posnetkom in zaključil z bližnjim planom majhnega vala, ki se razprši po pesku.«

― Pierre Oscar Levy, predgovor k Peščenemu gradu

 

  • Objavljeno v: Blog

Dodaj odgovor