Brezplačna poštnina v Sloveniji – za naročila v vrednosti 30 eur ali več!

Nelagodje z Brodeckom.

Na enem od pogovorov po nekem literarnem večeru je ena od nastopajočih rekla: "Ampak ne bom se opravičevala za to, da so moje pesmi dolge, da bom zdaj brala 15 minut v kosu in da ni vedno najlažje slediti. Res mi gredo na živce pesniki, ki pridejo na oder in se publiki najprej opravičijo. Če kdo misli, da mu s poezijo jemljem čas, naj izvoli, tam so vrata."

Nekajkrat sem se na sejmu spomnila teh besed. Brodeckovo poročilo smo razstavili na začetku stojnice, kar je bila logična odločitev, ker je ravno izšlo. Odprli smo ogledni izvod in pritegnil je mnogo ljudi. Opazovala sem večkrat, kako pristopajo h knjigi ter koliko časa se zadržijo. To se seveda od osebe do osebe zelo razlikuje, presenetila pa sta me oba skrajna odziva.

Prišel je mlajši moški s svojo partnerko, se ustavil, sprva ni kazal posebnega zanimanja za knjige, bil je tam, ker je bila tam ona. Počasi se je obrnil h knjigam, medtem ko jo je čakal, in začel nekoliko odsotno listati Brodecka, ki je bil ravno odprt. Ravno sem šla mimo in sem ga mimogrede vprašala, če mu kaj pomagam. "Kaj pa je to?" je rekel s presenečenjem v glasu. Zadebatirala sva se, na neki točki je pristopila še njegova punca, menili smo se kakih 15, 20 minut. Da ne poznata avtorja, da ne vesta nič o knjigi, da je krasna, da so ilustracije osupljive ... bilo je popolnoma neverjetno opazovati ta človeški čut za čud na delu. Brodeck to zmore, sem kasneje rekla kolegici na štantu - imajo to tudi druge knjige, ampak prav v Brodecku pride ta spoj tako eksponentno do izraza.

Starejša ženska, ki je šla mimo s prijateljico, je ošinila knjigo na štantu ter jo nato zaprla. Zdelo se mi je, da skoraj demonstrativno, zato sem stopila zraven. Ne spomnim se, kateri izraz je uporabila, bil je zelo lep slovenski izraz. Res jo je, se je izkazalo, zaprla z namenom. Rekla je nekaj v smislu, da je, kar je videla, preveč boleče. To me je presenetilo. Izdavila sem nekaj v smislu, da s tem, ko knjigo zapremo, ne bo izginilo, nasprotno.

Ampak ja, dejansko so nekatere podobe v Brodecku tako boleče, da človek težko vzdrži spogled z njimi. Pravzaprav je cela knjiga taka. Elementarno dejstvo je namreč, da to ni lahka knjiga. V nobenem oziru - tehta namreč slovenski prevod s srajčko in trdimi platnicami vred dobro kilo šestdeset. Poleg tega je format položen, kar pomeni, da meri, ko je odprta, knjiga dobrih šestdeset centimetrov. Kot taka je skrajno neprimerna za branje v postelji, recimo, skoraj treba jo je brati za mizo. Zahtevna knjiga je, skratka - pa sploh še nismo pri vsebini. Dosti zahteva. Naporno. Nenavadno. Sitno. In poleg tega tudi ni knjiga za lahko noč. Brodeck je težko čtivo, zajebano, pripoveduje o stvareh, ki bi jih gotovo raje, vsaj na prvi impulz, potisnili na stran ali pa pozabili. Samo, ko ne gre, ko se to ne da, ne sme, ko to niso stvari za spregled, marveč nasprotno, za kar najbolj neposreden, v oči bijoč neposreden prikaz. Da se ne bi ponovilo, morda, čeprav je to naivna pozicija, saj se že ponavlja, ravno zdaj - živimo v svetu, kjer je to, o čemer pripoveduje Brodeckovo poročilo, vsak dan na dnevnem redu in bi v tem smislu ne smelo biti nikakršno presenečenje.

Presunljivost teh podob, tega človeka, te vojne, ki jo je preživel, ponižanja, življenja po njem, soočenja s ponižanjem, ki so ga preživeli bližnji, s krivico, ki bije v oči tako rekoč v vsakem trenutku dneva, predvsem pa soočenje s konstantnim strahom, najprej svojim, nato strahom okolice, vasi, ki živi pod težo strahu v krhkem ravnovesju in je to ravnovesje pripravljena braniti z vsemi sredstvi, saj se zaveda, da je to še edino, kar je ostalo ... gotovo se da reči, da veliko pričakujemo od bralke ali bralca, to je namreč zgolj klavrn opis nekaterih vsebinskih potez, sama risba in način pripovedovanja, kombinacija napisanega in narisanega ostajata vseskozi nekaj, kar se izmika (vsaj mojemu) pojmovnemu aparatu in ostaja neizrekljivo. To knjigo smo izdali, ker smo bili - in smo še vedno - prepričani, da je ena najkvalitetnejših, najbolj natančnih in dodelanih odslikav realnosti v literaturi, kar jih poznamo. V vsej literaturi, ne zgolj v mediju stripovske umetnosti.

Mi mislimo, da je Brodeckovo poročilo Manuja Larceneta klasika, kar pomeni, da bi jo moral prebrati vsak. Da je bolečina konstantna, po naše ne bi smelo odvrniti od branja - z življenjem je enako. Da je lepota teh podob vseobsežna, domala sublimna, bi moralo samo po sebi zadostovati.