Prilika o mravljah … in meti

Mojito Zdruz

Pride pomlad. Pride zaplata zemlje. Terasa. Balkon. Pride odjuga, lepo vreme, tanjše hlače, fotosinteza. Pride seme, pride voda, minejo razne polulane gospe,
prvomajske bakanalije, ledeni možje. Vse mine, vse pride, vse se sestavi – zemlja
v gajbe, seme v zemljo, na seme vodo, na vse skup sonce.

In pol nastopijo mravlje.

Na tej točki se človek nauči, od kje obilica besednih zvez, katerih glavne junakinje so mravlje, denimo “priden kot mravljica”, predvsem pa, kako nekatere ne držijo, recimo “mravlji ne bi storil žalega”. Pokažite mi enega, ki ga v momentu, ko je v z ljubeznijo obdelani, pozorno posejani gajbici prvič spazil podjetno gomazenje, ni popadla božjast jeze – seme mi kradejo!!! Škandal!

Torej, skratka:

1. poskus boja zoper mravlje: jabolčni kis. Rahlo razredčen jabolčni kis previdno poškropiti, kjer odkrijete golazen. Zdaj naj bi počakali, a če kar takoj zagrenjeno pljunem na dramatično napetost: nima smisla čakati. Stvar ne deluje. Niti najmanj. Opazujoč kar se zdi kot podvojene kohorte zmore, kdor dobro prisluhne, iz gajbice prav začuti privoščljiv hehet in nepremoteno pomrmravanje Hude mravljice.

2. poskus boja zoper mravlje: sladkor. Taktika zavaravanja neprijatelja s precej
bebasto logiko: če vam žrtvujem pol kile cukra, a boste pustile seme pri miru?! A
boste?! Nah – ne boste. Right.

3. poskus že rahlo obupanega boja zoper mravlje: cimet. Mravlje baje cimeta marajo ne. Poštupaj torej na tolsto cimet na (zdaj že) mravlje luknjice in rjavo obarvaj ž njim vse stezice, kjer nosijo predano svoj plen v skrivališča. Čakaj. Kaže, da deluje. In tudi res deluje. Za kake pol ure. Orkafikslaudan!

4., sklepni poskus boja zoper mravlje: kemija. I have one word for you: blažen mir. Žal mi je, res, ampak nismo se tako zmenili. Vse sem poskusila, ne dajo si dopovedati. Semena mi zmanjkuje, ne morem vsak dan sjat na novo, in itak bojo tudi to pokradle. Ker – kar izvajajo, je kraja. Nimam kaj. Da o skvotanju v gajbici sploh ne govorim. Svojat objestna!! Dobijo se, skratka, neki taki modri kristali sladkorja, ki so, pa spet niso sladkor. So, ko jih mravlja dobi naservirane predse.
Kasneje, v tatinskem brlogu, pa niso več ravno zgolj sladkor. Na poljščine pa nimajo vpliva. Razen da jim omogočijo, da lahko v miru zrastejo. Saj pravim: blažen mir.

Čeprav se morda zdi, vse to dejansko ni neko nepomembno zapravljanje časa nekoga, ki se spravlja na mikrozverjad. Prav lahko je seme namreč metino. In prav lahko bi si mravlje prisvojile vse. Posledično bi človek ostala brez mete.

Meta pa je neobhodno nujno potrebna, in to domača. Brez nje se rjav sladkor in rum namreč nimata s čim spojiti v to, kar bo nek lep pomladni večer konec maja pristalo v petih kozarcih z debelim dnom in konsenzualno postalo uradni napitek za nazdravljanje prvi uspešno končani etapi v potrpežljivi izgradnji skupne sreče, imenovane VVK, ki iz kot Trnjulčica dolgo speče ideje pravkar postaja tako rekoč
otipljiva realnost.

Uradni VVK mojito pa se, za srečen kraj, napravi tako: vsaj dan prej si daj resno opravka z zamrzovanjem vode v drobne oblike, na primer kocke. Ko misliš, da jih je čez glavo zadosti, si ravno na polovici kreacije količine, ki jo potrebuješ. Danes vzemi glaž s tolstim dnom in stresi vanj dve žlički rjavega sladkorja. Dodaj dve četrtinki zrele limete in konkreten šop sveže domače mete, ki si jo s skrbjo dobrega gospodarja pridelala v gajbici v potu svojega obraza in na v prah sesutem vsaj enem principu. V roke vzemi kak kembelj in nežno stolci vse sestavine, da se zmeštrajo med seboj. Ko se prične zdruznjena materija lepo kombinirati, dodaj belega ruma, kolikor ga neseš, in na vse skup stresi ledu, kolikor ga zmoreš. Začini z bodisi radensko bodisi švepsom. Izkaže se, da je naravnost neobhodno, vtakniti v to vsaj 2 slamici, da lahko konzumentka med pitjem nadaljuje z zdruznjevanjem, ki je v bistvu prevod besede “mojito”, spričo česar se uradni drink VVK imenuje – Zdruzi. Ker združi.

Živeli.

  • Objavljeno v: Blog

Dodaj odgovor