Sejem bil je (pola mrtav pola) živ! ali kako je Mister Tool v svoji globoki resnici Miss Tool.

V Kinu Šiška se je v torek, 24. 3., zgodil tri-in-pol urni Bazar stripa v organizaciji društva Stripoholik.

Vedela sem, da je v zgornjem nadstropju razstava risb, plakatov, kolažev, zinov ter drugih umetniških tiskovin in publikacij, pod katere se podpisuje kopica mednarodnih ustvarjalcev (Obvezen obisk za vse pristaše alternativnega založništva, ilustracije, deviantne, groteskne, erotične in abstraktne umetnosti, sitotiska ter drugih naredi-si-sam grafičnih tehnik) – so zapisali KinoŠiškovci, zato sem prepričano stopila tje gor, da bi z Anjo pripravili mizno postavitev. Majčkeno sem bila razočarana, ko sejma ni bilo znotraj razstave, ob velikih oknih in dnevni svetlobi, temveč v podrumski Komuni, kamor bo zašel predvsem tisti, ki je prijatelj prijateljev organizatorjev, pa morda še dva druga. Sejme imam v splošnem kar nekako rada, pa se nisem hotela že na začetku preveč pritoževati. Omenila sem sicer, da bi bilo smiselno postaviti mize s knjigami pod plakate zgoraj, ciljna publika bi po mojem morala biti vsaj približno ista (sem se o tem motila, tako je), pa če nekdo pogleda razstavo, uč vrže še na knjige … kakorkoli. Mogoče je povezava s prostorom Stripolis, luknjica je namreč dogodkov uradni plac. Saj smo odgrnili zavese, pa je bilo!

Zagledala sem torej mize v oglati U, pa še skoraj nikogar, ki bi se ukvarjal s postavitvijo. Razen že skoraj povsem urejene in poštirkane mize z belim prtom v levem kotu! Anja je že vse minimalistično pripravila: Peščene gradove, Prototipe, rumeno-vijolične in vijolično-rumene nalepke, kartice z ilustriranim receptom uradnih miss VVK keksov meseca decembra, pa čudovito novost: komplete strašno finih VVK razglednic v seksi mlečnato prosojnih plaščkih, ročno zašivanih z bleščečimi cvirni v zelo omejeni in oštevilčeni nakladi! (Vse to po posebno ljubki sejmski ceni!) Pa lep, rjav in malo kosmat ovojni papir, štempelj, blagajno v obliki papirnega škrniclja, pa škarje in ostali pisarniški material.

Ob Peščeni grad sva postavili 30-letno, z nostalgijo napolnjeno plastično rumeno kanglico z rdečim livčkom in reliefom morskih zvezd in konjičkov za na plažo. Ob Prototip rajski jabček (ki ga je tudi tokrat prispeval Veseli Qmet in povem vama, ti veselo-qmeški jabčki so tako sočni, kompaktni in hrskajoči, da človeku celoten okuševalno-prežvečevalni sistem zatrepeče od slasti!), ob vse skupaj pa še čisto taprave in že orng zarjavele rorcange na modrih nožicah, na katerih piše “Mister Tool” – haha!, kaj pa še! “Miss Tool” vendar! rorcanga je menda in očitno ženska!

Tako sva pripravljeno sedeli in čvekali ter opazovali ostale sejmiščnike, ki so počasi prikapljali vsak k svoji mizi.

AV_MG_3183_1

Začelo se je prav obetavno! Mladeniču je mladenka naročila paketek strašno finih razglednic, ki jih je našla na internetu, izbral je zaporedno številko 17 in oddirjal. Kaj kmalu sva dali na stran še 3 paketke. Nekdo je kupil Prototip (včasih mi uspe iztegniti jezik in z zobkastim nasmeškom nekoga prepričati, da se pa res splača in sploh, sicer pa sem proti agresivni prodaji in oblajevanju potencialnih kupcev.) in se nato veselo fotografiral s še posebej za njega okrancljanim zavojem (z Anjo sva med sejmom razmišljali tudi o štrikanju, kvačkanju in vezenju križcev v naš beli prt).

Povprečen obiskovalec bi izgledal takole: moški okrog štiridesetih, v temnih oblačilih – črni majiici s kratkimi rokavi in napisom, rahlo sprani, črni jakni, črnih hlačah, mogoče s kakšno zarezo s pripadajočimi nitnami. Oboževalci Zagorja in Dilan Doga so brskali po kupih orumenelih zvezčičev na najini desni. “Zakaj se naju v loku ogibajo?” “Mogoče imava premalo stvari na mizi. Potem ljudje mislijo, da gre za luksuzne butične izdelke.” V tistem se pred nama pojavi moški. Ponudiva mu par rorcangasto-jajčnih nalepk. “Zbiram nalepke!“ “Super, potem pa ravno prav!”

No, vidita. Tak je bil najin problem. Dobro, saj sva prodali 5 plaščkov razglednic, 2 Prototipa in 1 Peščeni grad. (In parim otročkom oddali nekaj nalepk pa par receptov za mamice.) Večino tega prijateljem ali prijateljem prijateljev. Če se ne bi na našem estetskem štantu pojavila postavna Prešernova nagrajenka, ga verjetno ne bi noben od petih (ali kolikih že) fotografov ovekovečil. Seveda je priletel, krokarček, ko jo je zagledal!

In hvala Alenki, skupaj smo snedle semenčkast kruh s sirom, indijančka in kapučino ter se spraševale, od kod le je nekomu padlo na misel stripovsko trgovino poimenovati tako sijajno: Oblaček. Babe žabe!

Vse v vsem: sploh ni bilo slabo, hitro je minilo, no, če ne bi imele ena druge (pa še kakšne), bi bilo kaj tmurno. Nobene glasbe! Glasbo smo pogrešale, za bolj razgibano sejmiščno vzdušje. Na koncu smo morale ugotoviti, da sem očitno ne sodimo. Iščemo alternative.

NA NOVE ZMAGE! IN NAJ BO SEJEM ŽIV!

 

Dodaj odgovor