Sejem (,) sejem! 1. del: Čao, Rosa, pa zdrava se nam vrni!

fullsizerender

No, zdaj je že jasno, knjižni sejem jemljemo skrajno resno. 😀 O tem priča droben podatek, da se o njem namreč pogovarjamo že od – julija. In končno je november, naš koncept za stojnico 3.0 – imamo koncept, stara moja, pa kakega, ej! – je dozorel in se je že pričel materializirati, o čemer več v sledečem blogu, začenjam pa s par uvodnimi pojasnili: pisali bomo blog. Tako rekoč vsak dan. To je bila že od začetka naša reč; da odpremo vrata svoje delavnice, in blog je tak medij, ki omogoča neposredno popisovanje ter dosti slikovnega materiala.In evo, prilika je sijajna, za slovenske založnice in založnike novo leto ni 31. 12., mareč 23. 11. Žur traja do 27. 11. zvečer, ko skozi drsna vrata Cankarjevega doma v podhod Maximarketa oddrobenclja še zadnji zmatran obiskovalec z vrečko knjig.

Začenjamo že danes, in sicer z glavno gostjo stojnice, za katero smo, če povem v kmečki maniri vasi, iz katere prijaham, konkretno kri scali. Kar je povsem v skladu z vsebino knjige in življenjsko naravnanostjo njene glavne osebe. Rosa Luxemburg, katere biografijo v risoromanu bomo premierno predstavili na otvoritveni dan sejma (23. 11.), je bila brezkompromisna borka. Nekako logično je, da smo si jo še posebej pri snovanju prevoda knjige o njej vzeli za brezkompromisni zgled.

Tole na fotografiji so ozalidi. Tukaj so še nekoliko zaspani, kar se vidi, ker so tako krmežljavi in zaspančke imajo, kot jaz, in skupaj se ravno odpravljamo na pot v tiskarno. Ozalidi so namreč totalno ključna reč: to je zadnji pred-odtis, ki še omogoča popravke v knjigi. Urednica – ali več njih, v našem primeru vsaj dve – ga pregleda, vnesejo se morebitni popravki (glej roza listke), potem se ozalidi podpišejo in shranijo v tiskarni. In potem se naredijo plošče, s katerih se odtisnejo strani za knjigo. Ko so plošče enkrat narejene, ni več poti nazaj, zato je ključno, da ozalidi stojijo, kot se zagre. Ob tej krasni besedi, zaobljeni kot kepica svežih žgankov v sklečki z napisom Planinski dom Uršlja gora, dobim osebno, iz opisanih razlogov, isti izraz veveričke iz Ledene dobe … ja, tisti, v katerem ji trepne oko. Ozalidi so sijajna vaja iz prevzemanja odgovornosti. Čez kakih 14 dni se bo po skladišču razlegal gromoglasni: “Pa kdo je to pogledal, a niste vidli, da manjka pika, o, božje rože, KDO JE GLEDAL OZALIDE?!?!” No, to je krasen razlog za napotnico pri okulistu. Ali za spremembo enega ornitološkega priimka v drugega (iz golob v kura). Z ozalidi, skratka, tudi, če nosiš priimek s peresi & kljunom, ni češenj zobati.

Nauk zgodbe pa je, da smo tokrat prvič dejansko lovili minute – in da knjiga posledično bo, tiskarna bo dala vse od sebe, na štantu, o katerem več prihodnjič, v sredo, 23. 11. Kar je, če zdaj pogledam nazaj, dejansko popolna norost na meji možnega. Od katere si še nisem scela opomogla, toda! TODA. Vrabca, lejte tole tu spod, tole tu spod je namreč krepak in živoplasten dokaz, da se da, če se hoče, porkaflek, da se da – tako vsaj upamo:

rosa-plakat-drama

Tole je naš prvi plakat. Prvi as in prvi ever. VigeVageKnjige še niso imele plakata. Do zdaj. Seveda smo si lahko pač privoščili zgolj enega, toda ta stoji pred Dramo sred mesta in je … kolosalen. A ni? Mi zdaj tam pred njim taborimo od veselja. Piknike imamo in odločili smo se inštalirat en rdeč toboganček z vrha dol. Zdruzije pijemo tam spred, da ni tako sam v dolgih nočeh. To je naša – Rdeče Rosa. Knjiga ima 222 strani in bo za 25 eur na voljo na štantu. O štantu pa …

 

Dodaj odgovor