Sejem (,) sejem! 5. del: Nemogoče je mogoče.

Zjutraj je kazalo, da bo. Potem je en telefonski klic vse skup kritično omajal. Usedla sem se v avto, kaj pa naj. V tiskarni me je pričakalo spoznanje, da ne, četudi se na glavo postavim. Ni fajn spoznanje. Bilo je jasno, da nima smisla težit. Vseeno sem težila. Z referentko sva skoraj tolažili ena drugo. Peljala sem se domov in v avtu poslušala žalostinke. Ves čas mi je šlo po glavi – zajebali smo, kaki amaterji, 23. 11. je in mi damo datum na plakat, pol pa tole. Ka-ta-fakin-stro-fa. Ko sem dobro uro kasneje stopila na bus na šiht na sejem, je prispelo sporočilo: “20 izvodov danes po 16h.” Za hip se mi je zazdelo, da ni res. Pravkar je, na res počasi migajočem LPP zelencu, nemogoče postalo mogoče. Ugrabili smo (začasno) bivši slogan bivše Kovinotehne:

“Nemogoče je mogoče – Rdeča Rosa.” VigeVageKnjige

 

img_8496

Ga bomo dali nazaj, samo zdaj ga res rabimo – ker kar se da točno opisuje, kar se je zgodilo. No way ni izgledalo izvedljivo. Jutri – če, to je bila nekak diagnoza. No, nekaj se je zgodilo, v tiskarni je en nekaj nekam premaknil, en, ki smo se mu verjetno zasmilili. In to fejst premaknil, ker tole ni bilo niti mišji prdec niti mačji kašelj. Tole je bil orngi posel. Zato bomo, če bomo še tiskali, tiskali tam. Kot je rekel Bojan Križaj v Wengnu leta ’80: “Za tole srebrno dam dve zlati!”

In  nato so naprej iz druge tiskarne na štant s hitro pošto prispele voščilnice. Potencialni problem z njimi je bil, da bi se folija na njih, ker se nam je mudilo, lahko začela vleči, kar bi pravazprav pomenilo katastrofo. No, ni se, in dobra volja dobrega človeka v drugi tiskarni je poskrbela, da me je zgodaj popoldne poklical namrgoden dostavljalec. “Tuki mam en paket za Vigaaa … Vagaaaa … KWA?” “Ja, VigeVageKnjige, ni panike – takoj pridemo.” Takoj smo jih razstavili.

img_8495

Nato pa je tretji dobri človek ta dan, ki je šel s šihta, napravil ovinek in se ustavil pri službenem vhodu v Cankarjev dom. Majda je prevzela dva rjava paketa. Skoraj bi me infarkt. Nimam te fotke. Prav žal mi je – nimam. So okoliščine, ko se da fotkat, in so okoliščine, ko sosedje na štantih okoli nas zdaj verjetno mislijo, da se mi je odrolalo na polno, ampak ta dva krika čiste sreče … mnja. To je bil trenutek za plesat, ne za fotkat, skratka. Dokler bom živa, ga ne bom pozabila, majke mi. 😀

img_8497

Štiri mesece dela, od česar je zadnji na meji norosti (za vse vpletene), v takih dveh rjavih paketih. Človeku dejansko zmanjka besed.

 

Dodaj odgovor