Sejem (,) sejem! 8. del: 251-krat hvala. In še vsaj 251-krat za povrh!

V soboto smo pričakovali – in dočakali – sejemski tsunami. Bilo je spektakularno. Petkov žur se je izkazal za sijajen obet vikenda, nedelja je bila namreč sprva še nekoliko zmačkana in (zunaj) s soncem obsijana, beri: “Bomo šli pol na sejem, gremo najprej na flancate na Rožnik!” Zgodaj popoldne se je pa začelo … in do šestih, ko so uleteli še zadnji zamudniki, se tako rekoč ni nehalo. Menimo, da smo si pridelale kako novo krčno žilo, a dokler ni zlata, se prav nič ne sekiramo: bilo je totalno navdušujoče & par svežih krčnih žil resnično ne moti velikega duha.

Zaključki & povzetki, torej, predvsem pa zahvale:

1. Štant je zdržal. Mize se niso niti upognile – priznam, da sem stestirala in na eno za poskus naložila vse knjige s prej treh: ne bev ne mev. Niti migljaja v gravitacijsko smer. A-test po jusu, skratka, štima. 😀 Table so se odlično obnesle. Zainteresiranim sporočam (v izogib letanju po celem mestu), da se barva za table dobi v bauhausu na Rudniku in da stane za 4 – 5 m2 7 eur. Najprimernejši maček za pleskanje visi zadaj za to stalažico, na kateri so barve, in stane slaba 2 eur. Prodajalec je prijazen in vam bo vse razložil. Za to, da delimo to informacijo, ne dobimo nobenega cvenka, ne. 😀

img_8525

2. Da kavčka zadaj ne zagradimo, se je izkazalo za sijajno idejo – tudi s sosednjega štanta, kjer so ubrali isto taktiko, poročajo o podobnem. Predvsem mularija in njihove babice so ga posvojili, no, pa sebe tu ne smem pozabiti. Bil je res majka za žute minute. Spat se ne da, ampak malo zalegnit pa, hu huuu, to pa.

3. Hvala sosedom na drugi strani, založbi Kmečki glas, katere steno smo na zadnji strani uporabili, da smo nanjo napopali dva RDEČA ROSA plakata. In hvala Nataši, da smo ju dobili v 24 urah. Oglasilo se je nekaj pobcev, ki so spraševali, kaj bomo pol z njima, po sejmu. Takole je: odločili smo se ju podariti, jasno. Kdor bi ju želel, naj nam piše (anja@vigevageknjige.org). Če vas bo več kot 2, kolikor je plakatov, bomo žrebali.

img_8526

4. Hvala Kaji za naš aktualno-politični izvesek, s katerim smo se predstavljali spredi in zadi (ves čas sejma je visel na lučkah ob vhodu ter na zadnji steni nad kavčkom). Mimoidoči tako zdaj vedo: KNJIGE, NE ŽICE!

5. Evo, pri točki 5 pa zdaj moment pazljive resnosti, pros’m: najlepša & iskrena hvala vsem, ki ste prišli na obisk. Hvala vsem, ki ste vprašali, kdo da smo, ki ste vzeli naše nalepke, recepte in voščilnice, ki ste se z nami zadebatirali o založništvu, stripih, pojmu “risoroman”, posameznih naslovih, stanju stvari ter o sejmu – vesele smo vas bile in težko smo vas čakale. In hvala za vse dobre želje – še kako prav nam bodo prišle. 😀 Prav vsak, ki je stopil k nam, je prispeval svoje, da nam bo sejem ostal v res krasnem spominu. V imenu založbe VigeVageKnjige ter v imenu vsake od nas: tenks, ej! You rock our socks.

img_8528

img_8529

6. Prodali smo 251 knjig. Vsem vam, ki ste jih kupile in kupili, dolgujemo poleg zahvale še tole notico: morda bo zvenelo solzavo, toda založba dejansko ta čas je 100% na trgu. Njeno prihodnje delo je absolutno odvisno od prodaje. Z nakupom naših knjig ste nam omogočili, da lahko razmišljamo o tem, katero bomo izdali kot naslednjo. In to pred sejmom sploh ni bila opcija. Vedeli smo, da ne bomo nehali – že iz inata, ker se nam ne zdi fer, da nismo dobili sredstev na razpisih, na katera smo se prijavili. Odziv bralstva na sejmu dokazuje (vsaj nam, khm), da smo na dobri poti in da, kar je daleč najvažnejše, naše knjige najdejo pot do bralk in bralcev, od katerih jih je dosti navdušenih, kar dela meta-navdušene tudi nas. Vedeli smo, skratka, da ne bomo nehali – nismo pa prav dobro vedeli, kako bomo nadaljevali. Zdaj je vsaj začetek tega nadaljevanja bolj jasen, predvsem pa bolj mogoč. Res hVVKala!

img_8527

7. Z radostjo vas obveščamo, da bomo po sejmu morali z nalepko RAZPRODANO okititi tudi kar dve naši izdaji, in sicer prvi del otroške stripovske serije Ariol – ta rumene, te s podnaslovom “Oslič kot ti in jaz”, ter lirično pripoved o mladostnici, ki se odseli od doma, “Umetnost padanja”. Imenitno! Upamo, da ju bomo kdaj lahko ponatisnili, ta čas pa na to ni računati.

8. Na koncu pa si dovolim dodati še osebno zahvalo, v bistvu štiri: hvala bralstvu tega bloga, hvala Katji, Mojci, Nataši, Neži, Majdi K. in Marku za izkazano osebno skrb za našo dobrobit (mljask & čin!), hvala celotni ekipi, ki ji je s skupnimi napori uspelo spraviti skup in do srede zgodaj popoldne na štant RDEČO ROSO, kar dejansko je še kar krejzi in še vedno ne verjamem prav, juhej & hvala pa, nikakor nazadnje, naši komplet-paket sejemski ekipi: Majda, Maša, Katja, Bor, Nejc & Kaja – tole je bila, vsaj, kar se mene tiče, zaradi vseh vas spet ena – svetovna uživancija. Bravo, naši!!

img_8532

img_8533

(Mnja, malo smo, od vsega letanja, v teh petih dneh zgubili okol pasov – pa smo se potrudili nadoknadit brž, ko smo popakirali. Proslava se pa tudi spodobi, a ne, konec koncev je to že od vedno naš motto: fejst delaj & fejst ga žuraj!)

 

Dodaj odgovor