Smisel obstoja muhe enodnevnice

 

MuhaEnodnevnica

Fotografija: Django_il_bastardo (uli), CC licenca 2.0

Ne morem se odločiti, katero vprašanje me je v otroštvu begalo bolj: kaj je za robom vesolja, zakaj se morajo otroci spremeniti v odrasle ljudi ali kakšen je smisel obstoja muhe enodnevnice.

Žuželke so me od nekaj navdajale s hkratnim občutkom radovednosti in neprijetnega, strašljivega zavedanja njihove krhkosti, od katere te polahno mrazi.

Najbolj strašne predstave o katastrofah, ki utegnejo biti posledica bližnjih interakcij z žuželčjo vrsto ali pajki, vsebujejo pajka, ki mu pod kozarcem, s katerim ga skušaš pokriti, preden ga izseliš iz svoje sobe, odpade ena izmed nožic, metulja, ki se ga dotakneš in ne more več vzleteti, ter čebelo, ki umre, ko pusti želo s črevesjem vred v tvoji koži.

Vendar nobena izmed teh živali ni delovala tako tragično kot nežna in nevsiljiva muha enodnevnica.

Pustimo sedaj ob strani, da sem si vprašanje o smislu njenega kratkega obstoja vse otroštvo postavljala ob povsem napačni žuželki, ob elegantno zeleni navadni tenčarici in ne predstavnici reda enodnevnic, ki so sorodnice kačjih pastirjev, živijo ob vodah in jih lahko prepoznamo po dolgem, suličastem zadku in prozornih krilih.

Iz spomina lahko privlečem sliko same sebe, kako ure dolgo sedim za zvezkom z domačo nalogo, pod katerim imam seveda knjigo, ki jo berem med vsakim rešenim računom. Pretirano pritiskam s svinčnikom in včasih besno radiram, medtem ko višje na steni “muha enodnevnica” na videz povsem stoično zapravlja svoje življenje.

Ura za uro odteka na praznem belem zidu, ne da bi s tipalkami vsaj skušala zatipati, če se zid kje konča, če je kje še kaj druga kot ta na videz neskončna, povsem enaka belina.

»Če bo vse po sreči, bo peščeni grad jutri še vedno tu, mi pa bomo izginili kot muhe enodnevnice.«

Ta citat iz Peščenega gradu, ki ga ponovno berem zvita na še enem začasnem kavču, medtem ko na moji desni in levi z vsemi štirimi od sebe še eno noč zapravljajo dva mačka in en pes, je dejanski povod za odkritje otroške zmote o tenčaricah, ki niso muhe enodnevnice. Življenjski cikel, v katerem se tenčarice večkrat levijo, preden iz plenilskih ličink zrastejo v odrasle živali, ki se prehranjujejo s pelodom, nektarjem in mano, traja namreč štiri tedne in ne nekaj ur do nekaj dni. Skozi človeški vatel merjenja časa je razlika morda res zanemarljiva, ampak kakšno merilo pa je, človeško razumevanje časa.

Kaj pravzaprav ima smisel, ko sediš pred slabo napolnjeno peščeno uro, skozi katero vsako minuto odcurlja večji del tvojega življenja?

Ima govoriti o preteklosti, odnosih ali ljubezni, kaj več smisla od hranjenja, mimobežnega fuka in spanja, ki se bo izteklo naravnost v smrt? Ima smisel prebedeti to noč, vedoč, da je zadnja? Čakati vse bolj sam v najbolj mrzlem trenutku pred svitom na to, da ugasnejo zadnje zvezde v obljubi sončnega vzhoda, ki ga ne boš več videl?

Boleče banalno in boleče človeško je, kako junaki preživljajo svoj zadnji dan na peščeni plaži. Boleče banalno je, predstavljati si lastno življenje v pohitrenem posnetku.

Peščeni grad skuša med drugim izrisati odgovor na vprašanje, koliko smiselnega smo sposobni izvleči iz sebe, ko smo, v tem primeru kot junaki ujeti v znanstvenofantastično zanko, soočeni z absolutnim. Levyevo izhodišče za dramaturgijo med liki je sicer več kot osebno, potegnjeno iz grenkih usedlin družinske zgodovine:

»Stare starše in eno od tet so z zadnjimi konvoji odpeljali v Auschwitz in usmrtili v plinskih celicah. Družinska legenda, ki jo je po vrnitvi iz taborišča povedala ena izmed sester, pripoveduje, kako so se ves čas vožnje vsi člani družine v deportacijskem vagonu prepirali med seboj.«

 

Na tem mestu se prične mentalna slika tenčarice zlivati s steno, izgine in se ponovno pojavi, izgine in prične utripati, zoprno fluorescentno.

Fotografija: Django_il_bastardo (uli), CC licenca 2.0

 

0 komentarjev Napiši komentar

  1. Lepo, pravkar sem jih obcudoval, kako plesejo v jugozahodnem vetru, pogooglal muha enodnevnica in prebral ta tekst, cisto dovolj za en dan.

Dodaj odgovor