»Tace stran od tega jabčka!!« (Pustolovsko poročilo prevajanja Prototipa.)

KaconGovori2

Meni je Koenig legenda ravno zato, ker ne mori s konceptualizmi, hkrati pa niti risba niti tekst nista na prvo žogo. Dedec je v življenju več kot kazno že kaj prebral in (očitno marsi)kaj doživel, obenem se mu na kilometer vidi, da je paradigma onega slavnega nemškega »locker«, u izi, skratka, poleg tega pa nimamo od nega še ničesar v slovenščini. To ne gre, človek vendar producira kot dobro naoljena mašina!

Lotim se torej prevajanja Prototipa, in kakopak naletim na mino že na prvi strani: tri glavne osebe namreč vse govorijo nemško, to že, toda: kako govorijo?

GovoriBog

Pri bogu opazim takoj v gotici nastavke starosvetnosti, ki se kdaj le rahlo voha, kdaj pa je kar očitna. Kar koj se odločim vpeljati tu kleno izrazje iz rahlo prašne zakladnice zastarele slovenščine višjega jezikovnega reda. V prvem poskusu grem sama sebi krepko na limanice in pretiravam s »prišedši«, »sveta pomagavka«, »onegaviti« in podobnimi zarostanostmi, kar se mi že zelo kmalu maščuje, bog namreč izgubi vso vitalnost in deluje kot prvoklasna mumija iz Madame Tussauds.

Nihče ne bo verjel, da je tak sposoben privijati Adamovo možganje in utirjati tirnice okoli Sonca – odpade. Hm.

V drugem poskusu ga torej nekoliko spustim. Odločim se ohraniti knjižno slovenščino, ki pa jo tu in tam kar konkretno začinim z izrazjem les temps perdus. Hevreka! Tako, se zdi, dobim dovolj okretnega boga, ki pa se v govorni legi absolutno loči od ostalih nastopajočih, kar se fajn sprime tudi z gotico. Kul, eden torej bo.

GovoriAdam

Naslednji na programu: Adam. Tu že od daleč bode v oči ti. razvojni faktor, tip namreč dejansko začne z golčanjem in številnim medmetjem, na koncu pa razvija filozofske teze in utemeljuje lastno skepso, ko se ročno preobraža v brezbožca, mimogrede osvoji še ves spolni inštrumentarij (tudi v besedah, v dejanjih pa itak), treba je opraviti z žirafo, skratka, že vidim, obeta se prvoklasna zabava. Vkatero bo dodatno vključena Eva, tako rekoč od prve slike opremljena s kompletnim feminističnim arzenalom.

Z Adamom imam dejansko najmanj težav – zamislim si povprečnega tipa, rahlo koleričnega, precej zainteresiranega za tehniko, naravo, malo manj za družbo, ki je, kot rečemo mi doma, kar »kšajt«. Prevedem ga v enem zamahu in pravzaprav pri njem popravljam zgolj slovnične cake.

Z Evo imam težavo pri razlagi pojma vagina, velikost oblačka namreč podre svetovni rekord, odvisnikov kar mrgoli in šestkrat se izgubim, preden mi potegne, kam spada »porodni kanal«. To prevajam na koncu, ta porodni kanal mi požre nekaj živcev, a Eva mi je všeč in zmerno zagonetne rabe odvisnikov ne zamerim pretirano.

KaconGovori

Potem pa pride – ne mina, bomba! Hudič ga vzemi. 😀 Ta mi je stvoril par sivih las.

Kačona imam najraje od vseh, jasno, toda ne morem in ne morem ga prijeti. V nekem trenutku ga vidim kot tako tipično lublansko srajco tam spred Mačka, poskusim, gre prav fino, kontekst štima, heh, ampak ne pridem skoz. Nekje na sredi se zasračka, ne morem nikamor, ne gre in ne gre naprej, ugotovim, da lublanski besednjak ne bo zadostoval, poleg tega se pojavijo težave pri komunikaciji z bogom, ker je cezura prevelika, kar mi krepko nažre samo strukturo. Besno pustim vse skup za par dni. Preganja me, ta kača. Kaj storiti?

KaconGovori3

Poskusim s koroščino – ne gre. Poskusim gorenjsko – naah, ni šans, ejga. Naslonim se nazaj, razmišljam. Eno je jasno: lik je dovolj divji za znižanje v žmohtno spiko. Ok. Pretiravati pa ni. Ok. Vzamem stran i-je na koncu glagolov. To deluje, se mi zdi. Prilagodim register. Obrnem okol. Stvar dobiva obliko. Naslednjo noč ne grem spat. »S kačo se ukvarjam,« napišem v mail. Zjutraj jo imam na 90 posto. Pustim za par dni, potem pregnetem na novo. Hudobec dobiva oprijemljive konture, zdi se mi , da postaja ustrezno 3D. Pilim dialoge z bogom, dialogi z Adamom nekako sami skočijo skupaj. Bo. Bo!

AdamHvalnice

Ko prispe po medknjižnični izposoji še znamenita pesmarica, Evangeličanska cerkvena pesmarica, ki si jo izposodim, da bi bil prevod kar se le da avtentičen in v skladu z avtorjevo, hm, pojočo platjo, smo že skoraj tam. Himničnost je bilo namreč absolutno nujno ohraniti, to je jasno od vsega začetka, avtor z njo na tolsto podčrtava predvsem določene miselne Adamove, pa tudi Evine lege.

Dobesedni prevod se ni plodno izkazal, navedki pa gredo ustrezno v kontekst. Rima je ugodna, ton čist in izbrušen, trikrat sem jo okrog obrnila, pa niti posluha nimam!

Par ur milozvočnega prepričevanja (beri: divjih skajp bojev) z lektorico okoli treh vejic in tega, kdaj angleščino pisati fonetično in kdaj ne, če naj bo stvar konsistentna, in eto, Prototip v slovenščini gre v postavljanje. Troje korekture in par dodatnih milozvočnih prepričevanj kasneje me spreleti: no way back, this is it. Koenig, stari moj, evo te, v slovenščini.

To pišem dva dni pred prvo vajo za dogodek 4. februarja, ko bomo v Menzi z glumci in glasbeniki Prototip uprizorili na javnem branju z impro godbo, v živo, enkrat.

No, in takrat se bo dokončno pokazalo, koliko je prevod zares vreden. Ne morem dočakati. In bog, bog bo, jasno, ženska. #perfection

  • Objavljeno v: Blog

Dodaj odgovor