To poletje

VVKmorje

Gotovo mora biti jesen, gotovo, če razmišljamo o družabnih igrah, čajih in peki pit.
O prvi plasti šalov in vseh tistih knjigah, ki smo jih peljale s seboj na morje in nosile po kamnitih stopnicah v kamnito hišo.

Tam so na pol prebrane obležale pod posteljo, medtem ko smo plavale proti otoku na sredi zaliva, ne da bi ga dosegle. Kakor da bi se morje vsakič, nekje med robom ene in druge obale, širilo. Kakor da bi z vsakim zamahom otok pred nami odrinilo dlje proti odprtemu morju. Otok nekje na meji med oprijemljivostjo in domišljijo.

V zadnjem tednu avgusta je bila zbrana esenca vseh tistih poletij, ki spominjajo na naša otroštva. Pet nas, vedno lačnih, kot je mogoče biti lačen samo na morju, in pes nekomu petami ali pod mizo, kamor padajo grižljaji, če le gledaš gor z dovolj velikimi, prosečimi očmi. Sladoled za zajtrk, ribe z okusom po ognju in zadnje čokoladice Životinjskega carstva, ki jih je na otoku pustil zaključek turistične sezone.

V naši pisarni na terasi je bilo treba obtežiti liste s korekturami prve knjige, da jih med hlastnim branjem ne raznese veter. Gotovo mora biti jesen, ker je sedaj ta ista knjiga v zadnjem branju pred potjo v tiskarno. Ko bomo v rokah držale prve po svežem dišeče izvode, bomo verjetno že pihale v prezeble prste, se grele s čajem in spet mislile to poletje.

Dodaj odgovor