Zakaj založba – in kako? 2. del: KAKO

vigevage_NET-2

Ta del je nekoliko bolj kompleksen. Če skrajšam: ludo i nezaboravno.

Obstajajo neke tehnikalije, ki jih je treba osvojiti, posvojiti in se jim občasno pustiti zasvojiti, da bi se vsa stvar iz ideje prizemljila v oprijemljivo, konkretno obliko. Ena se imenuje “zavod” (in kako ga ustanoviti), druga je umazana podrobnost: denar. Pred obojim je ontologija: ljudje. Skupaj je treba spraviti prave ljudi, ki jih druži ista ideja in ki so pripravljeni vlagati v njeno realizacijo.

Tole pišem v čudnem času. Počutim se kot pred orgazmom. Vse je pripravljeno, lahko si jasno predstavljam, kako to bo, samo zgodilo se še ni.

V naslednjih nekaj dneh bomo namreč v tiskarno oddale prvi risoroman. Prvič. Prav noro.

Občutek je grozljiv (med nami obstajajo osebe, ki mape z napisom “Peščeni grad_RESZADNJA” iz strahu pred tem, da se je po stotih pregledih kaka malenkost vseeno uspela izmuzniti, niso sposobne več pogledati, kaj šele odpreti), a hkrati tudi polnoma čaroben (med nami obstajajo osebe, ki vsak dan začnejo z mislijo, koliko dni še, kolikokrat grem še spančkat, da že pride iz tiska). Seveda gre za iste osebe.

Torej, najprej smo se našle. Potem smo se dobile in potem smo se zmenile, da yeah, let’s do it! Čeprav, če pomislim nazaj, točka preloma je bila v bistvu Helena. Helena je (med drugim) zakon od računovodkinje. Helena mi je povedala nekaj osnovnih informacij, ki so razblinile mojo razbohoteno predstavo o tem, kako je ustanoviti in furati zavod nekaj pa res skrajno nemogočega. Helena ima en precej zanimiv pogled spod obrvi. No words needed, darling.

Ustanoviti zavod je, skratka, dokaj enostavno, treba je imeti nekaj potrpljenja in fajn je, če ti nekdo uturi osnutek akta o ustanovitvi, ki je nujen. Slednjega velja naštudirati dokaj v detajle.

Na neki točki bo potrebna notarka, ki bo sicer pobrala kar nekaj cvenka, a to boli znatno manj, ker bo pri stvari, bo faksirala, da bi pomagala, vse papirje v podpis nekomu, ki ga ni tam, in bo stvar na sodišče, ki mora ustanovitev potrditi, oddala takoj, ampak dejansko takoj.

Treba bo na banko, kjer ti bo kdaj kdo povedal, da je noseča, medtem ko si boš ravno skušala izmisliti kar se da učinkovito geslo za dostop do spletne banke. Resno. Referentka Urška, zadolžena za nas, se mi še vedno, ko pridem po kaj na banko, reži od vrat. A se spomnite – oh, ja, spomnim se, spomnim se, kako sem po potovanju sredi noči iz Londona skakala po njeni pisarni totalno neprespana in se drla BRAVO!! BRAVO!!! To mi deli, bravoooo!!!

Drek na palčki, a potreben bo denar. Razočaranje, ki bo sledilo, je jasno: nikdar ga ni dovolj. Posledica: kompromisi. Čas se raztegne, kar je naporno, posebej, če ljudje delajo iz svojega veselja in v prostem času. Ni pa neizvedljivo. Potem so samo še “malenkosti”: pečat, program za račune, seznami.

No, in potem pride ta luštno: oblikovanje Sezone 1. Po kateri seveda nič ne bo, kot je bilo. Juuuj, prsti me srbijo, že kar takoj slovesno objaviti vse, vseh 5 risoromanov, z avtorji in naslovi, s seznamom prevajalk, the whole deal. To je vendar, zaradi česar vse te formalnosti, a ne! Mast. Ker še nismo plačali vseh pravic, ker čakamo na te šentane račune, ta trenutek še ne morem. Bom pa v hipu, ko stisnem “PLAČAJ” na zadnjem, majke mi.

(Anja Golob)

Dodaj odgovor