Zgodba o Umetnosti padanja

Unknown-5

Naj vam povem zgodbo. Nenavadno, da jo pripovedujem jaz, zgodba namreč govori o drobni vinjeti, jaz pa nimam najmanjšega smisla za risanje, a vendar.

Pravzaprav niti ne govori o vinjeti kot taki. Bomo že videli.

Skoraj brez izjeme je pri risoromanih tako, da skupaj z notranjostjo pride tudi zunanjost, saj je knjiga razumljena kot artefakt, pri katerem platnice ne morejo biti arbitrarne. Tako, ko kupujemo pravice za izdajo posameznega prevoda v slovenščini, zraven večinoma dobimo tudi obvezni naslovko + nazadko.

Imamo pa mi za VVK knjige svojo, specifično šablono postavitve platnic, ki vključuje tudi oba notranja zavihka (in vedno kaj skrijemo podnju, za hec). Na sprednjem notranjem zavihku je kratko besedilo, ki predstavlja knjigo, na zadnjem tekst o avtorici ali avtorju.

Zelena platnica pri »Umetnosti padanja« je celota iz enega dela, risba v landscape formatu torej, ki se razteza čez vse sestavine. Na njej vidimo s črto predeljeno površino, ki postane tako pokrajina.

Spredaj, na naslovnici, dve mladi ženski, s hrbtoma obrnjeni proti nam, sodeč po sencah, ki ju mečeta, verjetno v poznem popoldnevu. Stojita pred blokom in zreta v daljavo. Ob njiju na levi v vetru upogibajoče se drevo, s katerega veter slači liste.

Zadaj prazna pokrajina z drobno silhueto osebe, prav tako s hrbtom obrnjene k nam, morda iz profila, ki stoji – tokrat brez sence – in zre nekam izven slike.

In potem sprednji zavihek. Z ogolelim drevesom. In kopico teksta, ki mi ga ni uspelo bolj skrajšati. Ampak to je ta atmosfera, o kateri govorim, ko govorim o Umetnosti padanja. Melanholija. Premislek. Tišina. Samota.

Ko smo postavljali knjigo, piše Kaja in reče: ti, malo krajši tekst rabim. Pa drevo mam pod njim. Not good. Jaz rečem: ni panike, skrajšam tekst, kolikor gre. Hm, za drevo pa ne vem. Če bo pod tekstom, bo zmešnjava, se mi zdi. Kaja reče: se strinjam. Čak, razmišljam. Jaz čakam, prav tako razmišljam, vmes krajšam tekst. Pošljem.

Če človek zdaj prime v roke Umetnost padanja in pogleda njen sprednji zavihek – in če opazi razmerje besedila in drevesa, kako stojita, no, kot bi rekla Alenka: o tem ti govorim.

To je naša knjiga. To je naša Kaja, to so VVK. To, eto, to je naš svet.

Dodaj odgovor