Brezplačna poštnina v Sloveniji – za naročila v vrednosti 30 eur ali več!

Frederik Peeters na obisku.

VigeVageKnjige so moč združile s Stripolisom in v goste, natančneje v Komuno Kina Šiška, še natančneje, projiciran na platno, nam je prišel Frederik Peeters. Anja nam je v pol ure predstavila prav zares zajeten opus švicarskega risatelja (lepo se je zadnjič izrazil Aleš Debeljak; nekdo, ki je risar in pisatelj v isti sapi, naj se imenuje “risatelj”). Z najprestižnejšimi nagradami s področja grafične novele nagrajeni in malone (v specifičnih krogih, jasno) po vsem svetu poznani ustvarjalec je lansko leto svoj briljantni risoroman Peščeni grad (prvič je pod naslovom Château de sable izšel leta 2010.) dobil tudi v materni nam slovenščini! Izdale smo ga VigeVageKnjige, kajpada.

Po pregledu materiala je sledil mini odmor (ravno dovoljšen za čokoladni jajček, ki je ostal od tavelikonočne nedelje), potem pa le kliknimo Peetersovo Skype ime.

Frederik živi v Ženevi  in pridružil se nam je ob devetih, točen kot švicarska urca. “Ali me slišiš?” “Ali me slišite?” - seveda, tako se začne vsak pogovor preko Skypa. Ko smo se med pogovorom nekajkrat nehali slišati, smo se odločili, da ga raje ne vidimo. Zato, da bi ga ponovno zaslišali, seveda.

IMG_3673-

Če naj bom iskrena, sem pričakovala nekoga rahlo zadržanega in zadrgnjenega, saj ne vem, zakaj. V resnici sem prebrala le njegovi Plave pilule (Blue Pills, našla sem jo v hrvaščini) in seveda Peščeni grad. Trdobučni predsodek, pač.

Frederik je vse kaj drugega - prijazen, energičen in odprt. Anjina dobro premišljena vprašanja je resnično slišal in nanje karseda natančno odgovarjal. Ne manjka mu subtilnega humorja, je vse kaj drugega kot pretenciozen ali pretirano ambiciozen. Govori iz sebe, brez pretvarjanja, pametno. Lepo ga je bilo poslušati, lepo ju je bilo poslušati.

Pravi, da so njegov prvenec Blue Pills nastale kot popoln eksperiment, recimo. Gre za slovit avtobiografski roman v stripu (po njem so posneli celo TV film, katerega Peeters ravno ne priporoča), ki sploh ni nameraval biti knjiga. Kje pa je Frederik pomislil, da bo nekoč njegovo prejšnje življenje bralo tisoče ljudi. Prejšnje življenje, pravi. To ni več on, to je nekdo drug, ki je živel pred 15 leti. Kar se dogaja liku v knjigi, se njemu danes ne dogaja. Življenje je to, kar je sedaj, v tem trenutku!

Pravi, da mu je bila nekoč glavna referenca film. Potem pa je film dobil za referenco videoigrice namesto literature, sam pa literaturo in slikarstvo namesto filma. “Knjiga in film sta tako zelo različna. Knjiga je živa le, ko jo beremo. Ko jo odložimo, da gremo na stranišče, za tisti čas umre. Če gremo na stranišče med filmom, le-ta živi dalje, neodvisno od nas, malo mar mu je!” Pa kako dolgčas je dandanašnji risati realna urbana okolja. Popolnost nebotičnikov in generičnost oglaševalskih površin. In še podrobno raziskavo je potrebno narediti. Pri znanstveni fantastiki pa je vsa pokrajina v tebi, podobna nobeni drugi, nikomur je ni potrebno utemeljevati. In zgodba, zgodba je navsezadnje toliko bolj pomembna kot risba … Ko te potegne, še opaziš ne perfektno izrisane mašine.

IMG_3676

Ko je bil mlajši, je najraje risal robote. Zdaj je star, pravi (no, seveda, štirideset je res lepa starost!) in ustvarja gejem prijazno kavbojko. Riše umirjeno naravo, konje (uf, kako strašno težko je narisati konja!), gola človeška telesa (kar mu je, poleg mrtvih dreves, najljubši risarski motiv).

Pove še marsikaj zanimivega, o svojem ustvarjanju in pogledih na svet. Vendar nisem tipkarica, da natipkam transkript. Dogodek je le dogodek, kaj pa se ga nista udeležila!

Pogovor je intenziven, kompakten in precej dolg - po minutah na uri mislim, ne po občutku. Zdrži do konca, moči ne popustijo. Po parih vprašanjih iz publike Frederiku pomahamo in obema z Anjo zaploskamo. Z dogodkom smo zelo zadovoljni!

(Le to se sprašujemo, za s poštirkanim belim prtom pogrnjeno mizo, ki ponuja risoroman Peščeni grad (po spet! znižani ceni) - le kako je mogoče, da niti eden predstavnik navdušene publike, tako majhna pa spet ni bila, ne kupi Peetersove knjige? Jo vsi že imajo? Mogoče pa prisluhnejo že, berejo pa malo manj? Ali pač nimajo denarja? Ali pač imajo druge nakupovalne preference? Kdo bere risoromane? Mogoče pa v naši kurji domovini (še) nihče!?)

Na triminutnem posnetku lahko poslušata Frederikov odgovor na vprašanje o risanju teka časa v Peščenem gradu. Vprašanje se je, natančneje, glasilo, kako risati čas, saj gotovo ne gre zgolj za to, da se zgolj obrazi in telesa spreminjajo, starajo. Tukaj je Peetersov odgovor:

[audio m4a="http://vigevageknjige.org/wp-content/uploads/2015/04/anja-AAC-128Kbps.m4a"][/audio]

Žal ga lahko vidita le v obliki generične Skype ikone, ker ravno v tistem času medmrežje z nami ni želelo sodelovati.

IMG_3686


VigeVage ženske smo se končno spravile vkup. Zgodovinski posnetek, čin čin vendar!