Ko takole piše "palčki", koliko nas je, ki nam takoj potegne na rdečenosa gnomatična stvorjenja? Žal slednjih za letošnji sejem še nismo zmogli najeti, njih pota so namreč zamotana in ti, ki bi prišli v poštev za nas, ker se ukvarjajo s knjigotrškimi vragolijami, so trenutno na študijskem izobraževanju na spodnjem Saškem, od koder imajo vodene oglede napelane po celi Evropi, tu jih pa ni za motit, postanejo namreč še kar divji, kolikor pač vem o tem iz knjig. V praksi tega dejansko rajši ni za preverjat, svarijo vsi, ki so poskusili. Ker pol se človeku kar naenkrat polovica naklade nekako brez razloga spaca, strani v snopu se pomešajo, ampak samo v enem, bukve se slabo zveže, paketi padejo dol, ko se nosijo, pa take vaje ... s tem se ni za hecat. Gnomiči za založništvo so fajn, prijetni suhlini, ker se morajo znat splazit med vsaki dve strani, dokler se jih ne heca sem pa tja ... pol postanejo pa zmerno do pretežno zavratna bitja, ki s tiskarsko tinto delajo tako, da boljše, da ne veš. Skratka, tako da v bistvu s "palčki" preventivno mislim tole:
Ko smo lani postavili štant, smo se malo ušteli pri višini. Prav lahko bi prineslo mimo kakega košarkaša, norega na risoromane - pa sploh niti ni bilo potrebno, da je košarkaš, populaciji popolnoma običajnih višinskih razmerij se je pojavila lahno limbo preglavica, kako se pod lučkami spravit do buklic na mizah. En ata se je prav na glas pridušal: "Pa dejte te lampe mal viši, madona, sej člowk sploh do knjig ne more!" Ja, ata. Slišmo. Lani ni bilo dosti pomagati, zato pa letos, letos, mašina, letos smo se s konkretnim problemom spopadli že takoj v nedeljo, ob prvih svitih končne postavitve štanta. En od nas je res dolginast, nekaj ostalih nas pa prav nič kaj dosti ne zaostaja. In ko se je vodilni dolgin že tretjič zapovrstjo nič hudega sluteč zamotal v lučke, medtem ko je prizadevno nosil sem pa tja stvari za štant, je tudi njegovemu sicer milemu dušnemu ustroju prekipelo: "Pa dejmo te lampe mal viši, madona, sej člowk sploh s knjigam mim ne more!"
Priznam, jaz sem stala na "se-bojo-pa-mawo-sklonli" stališču, pa me je človek s svojo idejo prepričal, in ža naslednji dan poklical, da ima palčki s seboj, pripravljeni na akcijo. "Preštriham?" sem vprašala, ko je že ravno stojalo za zastavo roza. "Ohoho! Preštrihaj!" je rekel visokorasli osebek. Sem preštrihala, kot je kazno. Ko smo danes dokončevale štant, sem se seveda naprej lotila tega popravka. Situacija ne bi mogla izpasti bolje. Zdaj lahko pride tudi cela mladinska košarkaška reprezentanca z Žaka, stari - mi smo prprawlen:
Roza prprawlen. :D