O literarnosti risoromana običajno govorimo, kadar imamo v mislih eno od naslednjih oblik neposrednega povezovanja literarne podlage in njegove vizualne interpretacije:

-       adaptacijo (literarno besedilo je predelano, prirejeno)

-       ilustracijo (literarno besedilo je opremljeno, dopolnjeno z vizualno podobo)

-       sodelovanje (risar sodeluje s scenaristom, ki je pogosto pisatelj)

Toda literarno v risoromanu danes že močno presega te okvire in zajema tudi risoromane brez jasne ali očitne literarne podlage. To pomeni, da se je žanr osamosvojil in se danes vse bolj in bolj dojema kot nova oblika literature.

https://www.youtube.com/watch?v=QuoKNZjr8_U

Risoroman je primer vizualnega pripovedovanja zgodb, ki ima svoje značilnosti, zaradi katerih lahko govorimo o literarnosti tega žanra. Pa poglejmo:

Če naj ima vizualna pripoved v risoromanu status literarnega žanra, se mora predvsem izogniti vplivu treh prvin, ki se običajno povezujejo z literaturo:

-       skriptu (ki pogosto »povozi« podobe),

-       besedi (ki ravno tako«povozi« podobe) in

-       sekvenci (ki je seveda tesno povezana s skriptom, zaradi česar je raziskovanje tistega, kar je lastno vizualnemu pri vsaki podobi posebej, omejeno).

Bolj ko se lahko risoroman izogne tem elementom in tako bolje razišče vizualne posebnosti podob, bolj bo obravnavan kot literarno delo. Zanimivo je torej, da je literarno – izraz, ki ga najprej povezujemo s pisano besedo – s tem opredeljeno ne kot referenca na besedilno, temveč na merila kakovosti, originalnosti in posebnosti žanra v okviru vizualnega pripovedovanja zgodb.

Dobro vizualno pripovedovanje zgodb, tj. pripovedovanje, ki lahko tekmuje z najodličnejšimi praksami pripovedovanja v literaturi, mora raziskati naracijske sposobnosti samih podob (seveda v povezavi z jezikovnimi in besedilnimi prvinami, toda tako, da ima podoba svojo lastno ustvarjalno vlogo). Kaj to pomeni konkretno?

1. Podoba mora biti takšna, da tudi sama pomaga ustvarjati zgodbo (ne neodvisno od same sekvence, temveč tako, da z njo ustvarja ustvarjalno napetost). Bralec si mora torej sestaviti zgodbo ne le na podlagi besedilnega in jezikovnega materiala, temveč tudi na podlagi notranje strukture podobe. Zgodba, ki jo pripoveduje slika, naj torej ne bo podvojitev zgodbe, ki jo pripoveduje besedilo.


2. Prehod od ene podobe do druge bi moral imeti aktivno funkcijo pri ustvarjanju zapleta in ne bi smel preprosto služiti  ponazarjanju zaporedja dogodkov, s katerim je bralec že seznanjen.

Izkaže se torej, da obstaja zelo močna povezava med tistim, kar se običajno dojema kot dva različna pola, se pravi med vizualnim in literarnim. Literarnost pri risoromanu torej ne temelji le na besedilnosti, ali na kratko na jeziku, temveč na posebni uporabi mehanizmov vizualnega pripovedovanja zgodb na različnih ravneh.

Risoroman danes ni (več) »boljši ali umetniški strip«, temveč samostojna literarna zvrst, ki celo pretresa naše pojmovanje literarnega.

Več o tem si lahko preberete v članku Jana Baetensa Graphic Novels: Literature Without Text?

Leta 2012, denimo, sta se dva risoromana celo uvrstila v ožji izbor za literarno nagrado Costa, ki je ena najbolj prestižnih literarnih nagrad v Veliki britaniji. Podeljuje se vsako leto za pet kategorij: najboljši roman, najboljši prvenec, knjigo za otroke, poezijo in biografijo. Med prejemniki so velika imena kot na primer Salman Rushdie, Kazuo Ishiguro, Ted Hughes, Philip Pullman ali Hanif Kureishi. Za nagrado sta se potegovala risoromana Days of the Bagnold Summer (Joff Winterhart) in Dotter of Her Father's Eyes (Bryan Talbot), prvi v kategoriji roman in drugi v kategoriji biografija.