To je bila ene sorte nočna mora.
Pakete imamo preštete. Za vsako izdajo na plusminus 10 izvodov natančno vemo, ko vmes štejemo, koliko je še knjig, in ko smo pod 50, postane zabavno. Po svoje je človek, kaj vesel, navdušen, knjiga se je očitno prijela, ljudje jo berejo, super, samo po drugi strani pa – vraga! Kaj pa zdaj? Pri konkretni knjigi smo se komaj uspeli dobro ovesti. Povpraševanje se sploh ni ustavilo. Že začetek prodaje na knjižnem sejmu 2016 bi nam, če bi bili takrat bolj izkušeni, povedal, da smo dali tiskat premalo izvodov, ampak kombinacija trme, pomanjkanja denarja in nepoznavanja trga je naredila svoje. Prva naklada je pošla točno v enem letu in veseli december smo pričakali tako, da smo nanjo v spletni trgovini nekolikanj namrgodeni nalimali žaloben napis ”Razprodano”.
Ampak klici in maili se niso nehali. ”Ej, Vigevage, a Rdeče Rose res ni več?” ”Pozdravljeni, moj fant se je na sejmu sicer vpisal na vaš spisek čakajočih revolucionarnih subjektov, ampak je precej zadaj. A se je res ne da kje dobit?” ”Dan, zarad Rose kličem … ja, rdeče. Tri izvode bi. Tašča jo hoče za nowlet, pa Mitja ma rojstni dan, pa eno bi za vsak slučaj … KWA?! Niti ene?! Kuko to mislte??” Skratka – bili smo v zagati in ves december smo se na sestankih bolj in bolj nemočno spogledovali. In potem je član lepega dne sredi večernega delovnega sestanka, kakor ljubkovalno imenujemo redni mesečni skupni pir v bližnjem lokalu, na katerem se dobimo, jemo čips, pijemo pivo in debatiramo, no, član je sredi runde naenkrat prijavil:
”Pa ka vam pa je? Jaz bi dal svoj keš, da to izide. A ne vidte, da je povprašvanje, halo?” Zvenelo je kot: "Kuko morte?!" Inštanca je nekolikanj odsotno pokimala in zamomljala: ”Saj vem. Ampak košta.” Mnja. Dejstvo, ki je hkrati kar najbolj neposreden odgovor na vprašanje, zakaj je toliko časa trajalo in zakaj se avtomatično ne ponatisne vseh knjig, ki se razprodajo, se imenuje: plate. Tiskarske plošče, ki so najdražji strošek, ko govorimo o tisku knjig, je namreč treba za vsak tisk narediti znova, nove. Stare zdržijo dva do tri dni, potem pa propadejo. Za vsak ponatis je strošek torej domala identičen prvotnemu – z izjemno že prevedene in postavljene knjige, kar, jasno, še imamo.
Dokupiti je treba pa pravice za dodatno število teh novih izvodov, kar spet stane … da bralstva ne dolgočasim: ponatis pomeni strošek, hkrati pa ne moreš nikoli zagvišno vedeti, koliko je na trgu še manevrskega prostora. Lahko se torej fajn nasmoliš, knjige pa ti prhnijo v kleti, medtem ko ti pokopavaš svoje svitle upe na razsvetljevanje bralne publike in bentiš.
Ampak, ampak, da se razumemo: mi zdaj nismo tam. Mi smo zdaj drugje, namreč tam, kjer je nočne more konec, kjer imamo rdeče uheljče od sreče in veseuga srca oznanjamo: mi smo se dali u stroške in glej, bralka & bralec, PONATIS Rdeče Rose, popravljen in poštirkan, je tu! Orkafikslaudan, prišel je tudi ta petek!! RDEČA ROSA - PONATIS IT IS!!!!! :D :D
Moč ga je naročiti v naši spletni knjigarni, kjer smo zbrali tudi cvetober medijskih odzivov in recenzij, pošlatat, povohat in pokupit pa se da risoroman o Rosi Luxemburg tudi v izbranih knjigarnah in drugih fejst placih (Buch v centru Murgle, knjigarna Moderne galerije, knjigarna Kinodvora, Hiša sanjajočih knjig na Trubarjevi, knjigarna Azil, striparna Pritličje, Vodnikova domačija v ŠiškiMiški, Modrijanova knjigarna v Škofji Loki, Gogina knjigarna v Novem mestu, knjigarna Libris v Kopru). Svetujemo, da jih prej pokličete (vse številke najdete na spletu) in rezervirate svoj(a,e) izvod (a,e). Če želite obenem še kako drugo našo knjigo, jih povprašajte, a jo imajo - načeloma imajo vsi vse (kar ni razprodano), ampak kdaj tudi kje kaj zmanjka, ker ne naročajo vseh naslovov v enakem številu izvodov.
In, nikakor nazadnje, še tale nageljček: izid našega ponatisa je radostno pospremila tudi avtorica Kate Evans, ki nam je za to slavnostno priliko poslala tudi svoj ekskluzivni pozdravljalni & čestitkovski posnetek: