(VigeVageKnjige in Prva Prava Novinarska Konferenca!)
Danes, tretjega junija dva petnajst, smo VigeVageKnjige pripravile prvo pravo novinarsko konferenco. Pričela se je petnajst čez enajsto (petnajst akademskih ali kakšnih že), v jamici Pritličja (tistega prijetnega placa ob mestni hiši, kjer (v dopoldanskih urah za kovinsko mrežo, v popoldanskih pa prostostoječe) prebivajo tudi knjige kolegov iz Stripolisa.
Ključna sestavina novinarskih konferenc so novinarji, zato smo jim konec prejšnjega tedna (nekaterim s ponovitvijo tegale) poslale osebna ali manj osebna vabila (iz prve roke povedano so delovala le prva) z našimi tremi, risoromane beročimi gospodičnami, željnimi novega doživetja branja. (O “novem doživetju branja” bo treba klikniti na kakšen blog, dva, nazaj.)
Nočemo standardnega in dolgočasnega dogodka (v resnici je nemogoče, da bi se nam tak sploh zgodil!), vendar je bilo nestandardnost in nedolgočasnost potrebno omeniti že v vabilu: šlo bo za boj za zmagovalno lento med dvema uradnima VVK keksoma (misterji zime: začimbnimi keksi svete Hildegarde za živce s skrivnim dodatkom ter misterji pomladi: skutnimi žepki iz skute od kmeta in babine ribezove marmelade). In za tako pomembno odločitev - kateremu od slastnežev dodeliti častni naziv, potrebujemo neodvisno mnenje, potrebujemo glasovanje! Seveda je bil v vabilu omenjen tudi pogovorno-podatkovni del, kot se za resna vabila spodobi.
Majda speče hildegarde, Kaja speče skuterje. Anja zloži ducat origami keks-škatlic, med tekmovalca se vloži naša solidna biznis kartica (saj smo solidna firma!). Tako napolnjene keks-škatlice bodo na vhodu v našo jamico na mizici, poleg risopisanih keks-receptov ter seznamom za vpis (za VVK pomembnih) obiskovalčevih podatkov, pričakale naše novinarje.
Platno stoji, projektor deluje. Majda bo klikala slikice naprej. Na odrčku so trije stoli z rožastimi blazinami. Tu bodo sedeli Anja (ki ima rožasto srajco), Kaja (ki ima rožaste hlače) in g. Gubenšek (ki nima ničesar rožastega, kar bi se na prvi pogled dalo opaziti.) Tam je tudi mizica s tremi mikrofoni (za primer hude gneče). Ob mikrofone bi se lepo podal šopek poljskih zgodnjepoletnih rož, vendar ga nimamo. S hecno skravžljano zeleno rastlino v teglcu se ne strinjamo, zato damo na mizo postaviti vrč vode s tremi napolnjenimi kozarci - kot na televiziji. Na štengico, ki vodi na oder, postavimo naše tri risoromane. Obnje sodi tihožitje: na čipkasto natrgljan papirnat prtiček položimo ornk zarjavele rorcange, ki med zobmi nežno držijo belo alabastrno jajce (ki je vsekakor trdnejše in vzdržnejše, kot se kaže. Izgleda namreč strašno gracilno.)
Če nihče ne pride, si rečemo, bomo pač požrli vse kekse sami. Hujšega ne more biti. Pa so prišle! (E!)
Prva se pojavi Maja, skoraj točno. Menda potekata danes ob ravno tejle uri še dve novinarski konferenci tipa “velika riba”. Pa? Me smo majhne, vendar zlate! Druga pride Meta, tretja Nataša, četrta Tanja. Bravo, ženske!
Mikrofoni ne bodo potrebni. Raje tako! Neozvočeno vzdušje je intimnejše.
Conferancier žametnega glasu nagovori občinstvo. Keksastega zmagovalca bomo določili po pogovoru. Urednica K govori o založbi - zakaj, kako, kdaj. Spregovori o povedni skovanki “risoroman” ter razloži rorcange in jajce, pri čemer med drugim uporabi tudi ljubo ji tujko “unhajmlih”.
Urednica A predstavi vse do sedaj izdane risoromane in dva načrtovana. Govori o igri in igra je skrajno resna stvar. Beseda gre o neagresivni komunikaciji, dostopni človečnosti v nasprotju z nedotakljivim pomašinjenjem, iskrenosti, žaru, entuziazmu in ostalih bistvenih vrednotah.
Vprašanja sledijo, seveda je nekatere novinarsko-konferenčne reglce pa treba upoštevati.
In nenazadnje: dvignite roke za hildegardo! (Pomembna podrobnost je ta, da se hildegarda še posebej kvalitetno pojé stara kakšne tri dni, namočena v glaž temno rdečega vina). In zdaj za skuterje! … Ize
načenje! Dvojna zmaga! Fantastično!
Saj pravim, in se že ponavljam - za ravnotežje je potrebna dvojnost. Tudi, če ena plus ena ni dva, temveč tri!
In seveda: naj se dober glas sliši v deveto vas! Smo ja tk fajn!
