Brezplačna poštnina v Sloveniji – za naročila v vrednosti 30 eur ali več!

Zakaj Impro Prototip?

Ena od reči, okoli katerih smo se strinjale že od začetka, je bila tudi, da se delo s knjigami po tem, ko prispejo iz knjigarne, ne neha, marveč nadaljuje.

Zelo kmalu je namreč postalo jasno, da naše knjige polic v najprestižnejših knjigarnah ne bodo videle, ker so rabati v slednjih tako visoki, da sem nam zdi razmerje med tem, kar bi morali plačati, in tem, kar bi za ta denar dobili, nezdravo. Če sploh ne začenjam o tem, da si ga absolutno ne moremo privoščiti.

Kratka digresija: šnelkurs za bralke in bralce, ki se ne ukvarjajo z založništvom: tortica, imenovana maloprodajna cena knjige (MPC),vsebuje številne elemente, od katerih je eden tudi rabat.Ta pomeni odstotek denarja, ki ga od MPC knjige zase zadrži posrednik, torej knjigarnar ali distributer.

Kot majhna in neodvisna založba, ki vlaga v svoje delo svoj denar, smo tu,torej pri rabatih ,še prav posebej žgečkljivi – zato glavnino svojih knjig prodajamo na spletu. Nudi nam največjo svobodo, omogoča nam neposreden dialog z bralci, knjige lahko sami zavijemo, ker je pakunga očitno del našega stejtmenta, Gesamtkunstwerk in to, heh heh, poleg tega pa se tako izognemo rabatu.

Z veseljem delamo z majhnimi knjigarnami, ki razumejo, kaj delamo, in nas s tem, ko ne nabijajo rabatov, podpirajo. Skupaj tako omogočamo bralcem, da pridejo do knjig, in imamo oboji kaj od tega, predvsem pa je za nas bistveno, da se tako oblikuje trg, da se gradi skupnost bralcev in bralk, da raste zavest o stripovski kulturi in se knjige, ki jih izdajamo, širijo med ljudi, dosežejo te, za katere delamo, kar delamo. Konec digresije.

A to se nam ni zdelo dovolj. Kul je že, to ja, ampak ni dovolj. S knjigami je treba živeti, smo debatirale, spremit jih je treba v lajf in žurat z njimi.

Če že od srede novembra vzhičeno pišemo maile druga drugi in tleskamo z dlanmi tako rekoč vsakič, ko se vidimo, češ wow, Prototip je izšel, Peščeni grad je izšel, faza 1 uradno zaključena OUJEA!, ajd na fazo 2, naj se še na zunaj vidi, a ne, da smo ju res iskreno vesele.

Evo, tako je nastala ideja o Impro Prototipu.

Brez Dejana je ne bi bilo. Dejana poznam z Mladih rim, Dejan pa pozna ekipo. Ko sva se zmenila o osnovah, je razposlal mail muzičarjem in igralcem in zbral navdušence. Menza nam je dala prostor za vaje in sam dogodek in začeli smo sestavljati enote v to, kar smo nato skupaj spravili v enkraten & neponovljiv večer, ko je slovenski prevod Prototipa, no, njegova izbrana poglavja, oživel na odru.

Boris mi je tik pred začetkom, ko sva skupaj čepela na balkonu, rekel: »Ej, ne bit živčna, mi bomo to spelali, sploh ni debate.« Jaz, očitno konkretno pobledela, sem zamrmrala: »Stari, v vas absolutno ne dvomim,« hotela sem pa še dodati, »vprašanje pa je, a bo mene hercšlag prej al vmes!« Orkaduš, tako nakravžljanih živcev pa nisem bila niti na svojem prvem javnem branju poezije!

Impro Prototip v Menzi je namreč prvi dejansko konkretni dokaz, da se da, da je mogoče. Mogoče je skup spraviti ducat in pol ljudi, ki se jim ideja dopade dovolj, da so si zanjo pripravljeni vzeli nekaj časa, mogoče je ustvariti dogodek na FB in si potem gristi nohte, preverjajoč, koliko ljudi je vendar potrdilo udeležbo, čeprav se na koncu seveda izkaže, da je takle števec prej pokvarjen kot ne, da se spraviti na kup ene 15 kil jabčkov, Majda bo spekla kekse po našem uradnem VVK receptu za keks meseca decembra, Taja bo pritovorila svoj komp in z njega vrtela naš novi spot za Prototip ter nato tablo za tablo izbranih zgodb projicirala na zadnjo steno, glumci se bodo režali in vpili SEX! DRUGS! ROCK'N'ROLL!!!, Dejan bo dirigiral, Linč tehniciral, muzičarji pa bodo godli, da bo veselje. Možno je, in to je to, kar je pa zares noro.

Ni namreč stvar zgolj v tem konkretnem dogodku – možno je izpolniti tak cilj, knjigo je možno spremiti v svet in zažurati z njo, jo predstaviti potencialnim bralkam in bralcem in reči: evo, tu je, vaša je. Ta koncept deluje – eto, preizkušeno v praksi. Tako nameravamo delovati.

Me smo želele, da bi bile VVK taka založba, ki skrbi za svoje knjige in ki jo dejansko zanima, kakšne so in kako so, kako jim gre tudi po tem, ko pridejo v škatlah ali rjavih ovojih iz tiskarne. Nismo mogle vedeti, ali se bo posrečilo, ali bo sploh izvedljivo.

Ko sem se po koncu uradnega dela sproščeno družila z obiskovalci, me je prešinil isti občutek kot tistega novembrskega dne, ko sem prvič v življenju zvonila na vratih tiskarne.

Ven je pokukal človek. »Ja?« »Dan. En paket knjig mam za prevzet.« »Aha. Na kater ime?« »VigeVageKnjige.« »Vige ... kaj?« »VigeVageKnjige.« /premolk/ In nato človek reče: »Aha, vem. Pridte naprej. Knjige so, sam naročilnico spišem.«

It is possible. Let's dance!

ProtoTip